ob smrti sestre Angele Kotnik Ime sestre Angele Kotnik bo ostalo zapisano z zlatimi črkami v zgodovino Cerkve na Slovenskem Ob smrti človeka, ki nam je blizu, se s hvaležnostjo ozremo na njegovo prehojeno življenjsko pot, ki se nam velikokrat odkriva v povsem novi luči. Tako je prav, da se zazremo tudi v bogastvo, ki nam ga zapušča naša sestra Angela, mati in ustanoviteljica Svetnega instituta Družine Kristusa Odrešenika, da vsaj malo zaslutimo veličino njenega življenja. Sestra Angela Kotnik, mati in ustanoviteljica svetnega instituta Družine Kristusa Odrešenika je v Gospodu zaspala 7. marca 2007. Pogreb je bil 11. marca. V spremstvu duhovnikov, zastopnikov redovnih skupnosti in velikem številu tistih, ki so jo poznali, je pogrebno slovesnost vodil nadškof msgr. Alojz Uran. Med številnimi izrazi sožalja so bili tudi naslednji: Pri Bogu imamo sveto ženo Umrla je, ne, zaspala je v Gospodu, ki mu je do zadnjega diha služila in ga ljubila v najbolj zapostavljenih in pozabljenih. Hvaležni za njen zgled tihega in preprostega razdajanja za najmanjše, se ji priporočamo za milost, da bi mogli in smeli živeti tako kot ona. Pri Bogu imamo sveto ženo, ki je popolnoma v vsej človeški krhkosti pripadala Jezusu Kristusu. (pater Jože Roblek DJ) Naša sestra Angela je vedno poudarjala le eno: Hotela nisem nič posebnega, hotela sem le izpolniti Božjo voljo. In ob tej njeni želji je Sveti Duh obudil nov način posvečenega življenja v slovenski Cerkvi - svetni institut z imenom Družina Kristusa Odrešenika. To izražajo tudi besede gospoda opata dr. Antona Nadraha v uvodnem govoru ob slovesnosti njenega pogreba: Ime s. Angele Kotnik bo ostalo zapisano z zlatimi črkami v zgodovino Cerkve na Slovenskem. To je tudi glavno sporočilo nagovora msgr. nadškofa Alojza Urana, ki je na začetku na kratko orisal tudi njeno življenjsko pot: Sestra Angela se je rodila v družini Kerin 28. maja 1921 v Brežicah kot najstarejša izmed petih otrok. Stara dvajset let se je poročila in rodila sina Ambroža. Po treh letih je mož umrl. S sinom se je preselila v Slovenj Gradec in se zaposlila kot administratorka v sprejemni pisarni tamkajšnje bolnišnice. Najbolj se je veselila stikov z ljudmi. Po sedmih letih se je preselila v Brežice in sedem let delala v zdravstvenem domu. Naslednjih sedem let je preživela v Ljubljani, v Šiški. V tem času je diplomirala na Visoki šoli za socialno delo in študirala teologijo. Leta 1970 je na željo škofa Stanislava Leniča odšla v Nemčijo med izseljence kot socialna delavka. Značilno za s. Angelo je bilo izpolnjevanje Božje volje in ljubezen do vsakega človeka, ki je Božji otrok. Sama je vedno ponavljala, da je le Božje orodje in da nima nobenih zaslug pri ustanavljanju svetnega instituta, katerega začetki segajo v leto 1946/1947. Leta 2000 pa je z odlokom tedanjega ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta skupnost dobila status Svetnega instituta. Hkrati pa so bile dopolnjene konstitucije, ki sedaj urejajo Družino Kristusa Odrešenika. Namen in značaj skupnosti pove ime samo - Družina Kristusa Odrešenika. Družinski duh je odprt ne samo za članice skupnosti, temveč za vse, ki se v Družino zatečejo. Sestre Družine Kristusa Odrešenika se posvetijo Kristusu Odrešeniku z zaobljubo čistosti, uboštva in pokorščine. Glavno vodilo Družine je evangelij; najvažnejša metoda dela pa ponižno in potrpežljivo izkazovanje ljubezni in dobrote. Z materinsko ljubeznijo, to je z osebno, požrtvovalno in vsestransko skrbjo, skušajo sestre pomagati povsod, kjer je njihova pomoč potrebna. Dosledno izpolnjevanje ljubezni do bližnjega Sestre uresničujejo svojo karizmo, ko se skupaj z Marijo, Kristusovo materjo, ki je stala pod njegovim križem, ustavijo pred križi današnjega človeka. Človeka, ki trpi, niso pripravljene le poslušati, ampak ga sprejmejo tudi pod svojo streho in živijo z njim ter mu s svojo prisotnostjo stojijo ob strani. To so zapuščeni otroci, matere z otroki, nosečnice, mladi, ki nimajo doma, odrinjeni, osamljeni, starejši, slepi, psihično bolni ... Vrata so odprta za vse in sestre imajo posluh za vsako stisko. Z vsemi temi ljudmi skušajo ustvarjati družinsko vzdušje. Tak način življenja je njihovo pričakovanje, da je mogoče živeti tudi s tako drugačnimi ljudmi. To je naša sestra Angela želela živeti, radikalno živeti po evangeliju med svetom, uresničevati s svojim življenjem Kristusovo odrešenjsko poslanstvo na Zemlji, najprej med sestrami, potem pa z drugimi ljudmi, s katerimi je nosila križ. Moč za to je s. Angela našla v zrenju Kristusa Odrešenika. To je največ - kakor je sama rekla - kar je lahko naredila za Cerkev: dosledno izpolnjevanje ljubezni do Boga in do bližnjega. Poudarek je bil na ljubezni do bližnjega. Kadar v Svetem Pismu Bog sadi drevesa, vedno pričakuje sadove. Pokojna Angela je na svojo skupnost gledala kot na drevo, ki raste. Če so korenine zdrave, tudi če listje odpade in se veje polomijo, drevo živi. Četudi je katera pri nas le nekaj časa, je pomagala drevesu, da je ostalo pri življenju. Če je to delo Božje, bo to drevesce postalo drevo. In je postalo. Dragi bratje in sestre! Ko se Bogu zahvaljujemo za življenje s. Angele, za drevo, ki ga je zasadila in za sadove, ki jih je njeno darovanje že obrodilo v naši krajevni Cerkvi in v Božjem kraljestvu, jo izročamo usmiljeni Božji Ljubezni. Naj ji Gospod, ki mu je zvesto služila, odpre vrata večnosti, obenem pa naj bo svoji družini nebeška spremljevalka in priprošnjica. "Bog bo že vse prav uredil" V času njenega izseljeniškega delovanja je navezala prijateljske stike z gospodom Bernhardom Kasperjem. Njunega sodelovanja se spominja: Naše prvo srečanje z Angelo Kotnik je bilo leta 1970 v Berlinu. Z ženo sva tedaj kot zakonca vodila nanovo zgrajeni dom Kolpingovo hišo v Berlinu. Ta dom je bil ustanovljen, da bi omogočili stanovanje in domovino 196 mladim ženam in možem, ki so iz tujine in iz zahodne Nemčije iskali delo v Berlinu. Poleg ustreznih prostorov za prosti čas je bila na voljo tudi velika kapela. To je nagnilo našega škofa k temu, da nas je vprašal, če ne bi mogli v naši hiši pomagati slovenski skupnosti, da bi se tu zbirala. Šlo je za manjšo skupino mladih ljudi, ki naj bi jih duhovno oskrboval pater Sodja DJ, ki bi vsak mesec prihajal v Berlin. Poleg tega naj bi kmalu prišla tudi socialna delavka iz Ljubljane, ki naj bi nam jo poslal tamkajšnji škof. Tako je nekega dne prišla pred naša vrata Angela s kovčkom in torbo. V življenju so trenutki, ko se ljudje srečajo in takoj vedo: da, delali bomo skupaj! Tako se je Angela naselila pri nas skupaj s petimi mladimi možmi iz Slovenije. Kmalu smo začutili, kako je postala središče za te mlade ljudi, daleč od domovine. Mesečna bogoslužja s patrom Sodjem so bila vedno bolj obiskana. Pogosto so prihajali mladi ljudje, da bi govorili z mamo Kotnik. Ni ostalo skrito, da je Angela pripadala posebni skupnosti in da je njeno zavzeto socialno delo temeljilo na neomajnem zaupanju v Boga. Nekega dne je prišla v svojo sobo z dvema otročičkoma, ki ju je ponoči vzela seboj iz neke mlade družine, ker so se prepirali in tepli. Ker Angela ni imela otroške postelje za oba otroka, je obrnila mizo in jo obložila z blazinami. Moji ženi je rekla smeje: Pa naj me kdo posnema, ko sem čez noč postala dvakrat mamica - in to v moji starosti! Seveda smo nato poskrbeli za otroške postelje, plenice in otroško hrano. Čez nekaj časa sta mogla otroka spet nazaj v svojo družino. Angeli je spet uspelo doseči spravo med ljudmi. V našem skupnem obdobju se je večkrat pripetilo, da se je Angela česa lotila in dejala: Bog bo že vse prav uredil. In res je bilo pogosto tako. Nekoč je prišlo do burnega pogovora z nekim duhovnikom, ki se ni povsem strinjal z njenim delom, ki ga je vodilo zaupanje in odpuščanje. Angela je odvrnila: Kdor je brez greha, naj pravi vrže kamen. Potem ni bilo nobene razprave več. Povezanost z našo prijateljico Angelo se je nadaljevala tudi pozneje, ko sem s svojo ženo in najinim malim sinom leta 1972 odšel na Caritas v Koblenz. Ko se je Angela vrnila v Ljubljano, smo nadaljevali naše sodelovanje. Nekega dne je pozvonil telefon in Angela nam je pripovedovala, da zdaj živi na Bezenškovi ulici v Ljubljani. Skupaj z Jezusom v kapeli je bilo v hiši 17 oseb. Povedala je, da je potrebno v hiši še marsikaj urediti in da za drugo hišo v Ljubljani še ni oken. To je bila rojstna ura akcije Koggi, ki jo je vodila zlasti moja žena in družina mojega prijatelja Eberharda, da bi podpirali Angelo in njeno skupnost pri njihovem delovanju. Vedno več ljudi, ki smo pripovedovali o Angeli, se je pridružilo akciji. Z velikonočnimi in božičnimi sejmi, kjer smo prodajali svoje ročne izdelke, pa tudi z domačim delom za tiskarno in s posameznimi darovi, smo zmogli zbrati precej denarja za skupnost. Ob nekem obisku v Ljubljani je Angela rekla mojemu prijatelju in meni: Zdaj morem spet kupiti olje za ogrevanje. Vprašal sem jo: Kako dolgo si to pripovedovala Jezusu? Samo smehljala se je. To neomajno zaupanje v Boga je pustilo globok pečat v vseh nas, ki smo jo poznali. Ta izkušnja nas bo spremljala tudi v prihodnje in nas opogumljala. Ko sva jo s prijateljem obiskala ob njenem 85. rojstnem dnevu, nama je ob slovesu rekla: Če se tukaj ne vidimo več, potem na svidenje v nebesih! Biti moramo ljubezen O karizmi Družine Kristusa Odrešenika je s. Angela zapisala: Našo Družino je rodila Božja - Kristusova ljubezen. Zato moramo ljubiti, kar ljubi Kristus, ljubiti moramo, kot ljubi Kristus: Brez pridržka se moramo darovati Bogu za človeka in po človeku. Kristus pričakuje od nas, da smo Njegova ljubezen v svojem okolju. Svoje življenje in svoje zmožnosti, svoje želje in svojo voljo dajemo v brezpogojno službo Njegovim ciljem. Biti moramo ljubezen, ki odgovarja na Ljubezen. Naš poklic je: biti ljubezen. S. Angela je vse, ki so ji bili v življenju poslani, ljubila z Božjo ljubeznijo. O tem nam je spregovoril tudi gospod župnik Milan Knep: Ko ljudje opazujemo delo in ravnanje drug drugega, navadno sodimo: Ta bi lahko več naredil, lahko bi bolje ravnal, kot je. Ko pa pomislimo na življenje in delo pokojne s. Angele, obstanemo in polni občudovanja ugotovimo: To, kar je delala sestra Angela, je neizmerno več, kot bi mogli pričakovati od kogarkoli, njeno razdajanje je daleč preseglo velikodušnost, ki jo običajno premoremo ljudje. Pokojna sestra Angela je vsem, ki smo jo poznali, s svojo tiho navzočnostjo postavljala vprašanje, kako živimo Jezusove besede: Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, brez doma sem bil in ste me sprejeli, nikogar nisem imel, ki bi mu kaj pomenil, in ste me vzeli za svojega. Večkrat sem pomislil, da za ljubeče srce, kakršnega je imela s. Angela, ni človeške razlage. Ljudje smo sposobni ljubiti svoje otroke, bitja, ki so naše krvi, Angela pa je kot mati vzljubila mnoge. Njena brezpogojna ljubezen do vseh, ki jih je videla v stiski, je prestopila območje človeškega umevanja ljubezni. Njena ljubezen ni bila samo naravna, ker bi se sicer omejila samo na ozek krog ljudi, njena ljubezen je bila odrešenjska, podobna Kristusovi, ki je ljubil vse, in kar je najvažnejše, ki je ljubil do konca. Našla se je v darovanju za druge Mnogim zunanjim opazovalcem se je zdelo, da je bila s. Angela v življenju prikrajšana za skoraj vse, kar si danes privoščijo ljudje. Sodobni učitelji življenja poudarjajo, kako pomembno je misliti predvsem nase, si vzeti čas zase. S. Angela pa tako rekoč ni imela več svojega življenja, svoje zasebnosti, svojega doma, odkoder bi občasno prihajala na drug kraj in naredila kaj dobrega za druge. S. Angela se je použila v drugih, vendar ne tako, da bi izgubila sebe, temveč tako, da je v tem darovanju našla sebe. Tudi sam sem to težko razumel. Njeno umevanje življenja sem morda prav doumel šele na najinem zadnjem srečanju, ko je bilo že očitno, da se poslavlja. Ko je onemogla sedela na postelji, je večkrat poudarila, da jo vsi ti, ki so ji bili dani, držijo pri močeh. Še več, govorila je, da je od vseh, ki jih je imela milost sprejeti in jim pomagati, prejemala več, kot jim je sama uspela dajati. Od zunaj je bilo videti, da bo vsak čas omagala spričo bremen življenjskih usod, ki jih je vzela nase. Sama pa je čutila prav obratno: da jo nosijo in razveseljujejo ti, ki jim služi. Za vse, ki smo danes tu, pa tudi za mnoge druge, ki so se z njo srečali, je velika milost, da smo s. Angelo poznali. Bila nam je znamenje čudeža Božje ljubezni. Tudi zaradi nje lažje razumemo, da nas Bog res ljubi, da je z nami neskončno potrpežljiv in usmiljen. Njene posebne materinske ljubezni so bili zlasti deležni otroci, ki jim jo je Bog dal za nadomestno mater: Alenka, Blaž, Urška in Ana. Bila jim je resnično ljubeča mama. Večkrat je rekla, da so njeno posebno veselje in ji izpolnjujejo njeno življenje. Kot svoje otroke pa je sprejela tudi vse, ki so iskali dom. O tem je spregovorila s. Mateja, ki je z njo živela sedem let: V veselje mi je, da se na tem mestu, v tem slovesnem trenutku, smem zahvaliti za vaš svetel zgled ljubezni in veselja do Življenja. Prejšnjo nedeljo, ko smo bile zadnjikrat skupaj, in je beseda nanesla na vaše delo, ste spregovorili o življenju kot o podobi prevodne žice, ki je namenjena za napeljavo, ki pa sama po sebi ni nič. Če pa se pusti uporabiti, je lahko prevodnica za različne koristne in lepe stvari, vsem v dobro in v veselje. Bili ste žica - prevodnik za dva velika Božja atributa: dobroto in usmiljenja. Že zgodaj ste zaznavali življenjski poklic. Znali ste mi tako slikovito pripovedovati o vaših otroških izkušnjah sreče. Ko ste kot mlada deklica po materinem naročilu odšli v trgovino in tam prejeli v dar bonbon, ga držali čvrsto v žepu krila vse do doma in ga nato v vsem otroškem žaru podarili materi. Vaša sreča je bila osrečevati druge. Neomajno zaupanje v Božjo previdnost Ljubili ste Cerkev, ki je v vojnih in povojnih časih doživljala težke ure in čutenje z njo je bila vaša posebna skrb. Kot njen živ ud ste želeli pokazati, da je evangelij mogoče živeti v vseh okoliščinah. Zato ste se darovali Božji Ljubezni. O karizmi Družine Kristusa Odrešenika ste zapisali: osnovni namen Družine je življenje v edinosti s Kristusom, kakor je Kristus živel v edinosti s svojim Očetom. To zedinjenje želi doseči in ohranjati sredi dela vsakdanjega življenja, v razmerah in okolju navadnega človeka. Kristus je Božja Ljubezen, sestra Družine mora biti Kristusova ljubezen. Vključena v njegovo skrivnostno telo, da z njo ravna, kot je ravnal s svojim telesom: nič si ni prizanašal, ko je šlo za rešitev človeka. Ljubil nas je do popolne žrtve in "dal svoje življenje v odkupnino za mnoge". Sedem let sem živela z vami v hiši na Bezenškovi, kjer sem gledala in tipala utrip vašega široko odprtega srca. S pozornim poslušanjem brez očitkov, z molkom, čakanjem in potrpljenjem ste se s trpečimi in stiskanimi uglasili na tisto struno, kjer zazveni domač objem, objem sprejetosti. Vsakdo se je čutil sprejet tak, kakršen je, posebno mali Jezusovi ljubljenci. Vsaka stiska je bila vaša stiska, ki ste jo vzeli nase in nemalokrat je bilo slišati iz vaših ust: Zamišljam si: Kaj pa, če bi bil to moj otrok? Res ste vedno tako ravnali, kot da smo resnično vaši otroci. Vaša žica prevodnica je oddajala veliko toploto in če bi jo imenovala, ji je ime "mama". Bili ste mi velik zgled zaupanja v Božjo previdnost. Skozi vaše roke je šlo od Dobrotnika k potrebnim veliko dobrin. Zgodilo se je, da nismo imeli osnovnih živil, ki bi jih dali na mizo. Jaz sem tečnarila, ker sem zahtevala gotovost, vi pa ste dejali: Počakajmo še malo. Čez kako uro se je oglasil hišni zvonec in pri vratih so stali sodelavci Karitas s prav takimi testeninami in rižem, ki sem jih imela namen kupiti v trgovini. Zanesli ste se na Božjo previdnost. Danes mi v vsem zajetju vašega velikodušnega življenja govorite: Veličina človeka ni v delih, ki jih stori, pač pa v razpoložljivosti za Božjo voljo. Vaša najpogostejša prošnja je bila: Gospod, upodobi naše srce po svojem srcu. Ne prenehajte je ponavljati za nas vse, za sestre, da bi znale v Svetem Duhu živeti skrivnost odrešenja. Trpljenje kot del poslanstva Sestra Angela je na trpljenje gledala kot na del svojega poslanstva. V Konstitucijah je zapisala: Sestre naj svoje trpljenje pridružujejo Kristusovemu trpljenju in Bogu Očetu pogosto darujejo Kristusovo trpljenje za rešitev ljudi, da svoje in tuje dolgove poravnajo s Kristusovimi zaslugami ... "dopolnjeno je ob smrti". V življenju je bila večkrat težko preizkušana, vendar je velikokrat rekla, da ne ve, kaj je resnično trpljenje. Te milosti pa je bila na poseben način deležna v zadnjem času svojega življenja, v času svoje bolezni in umiranja. Za vzrok njene bolezni smo sestre izvedele pred nekaj leti. Bale smo se, da nas bo prekmalu zapustila. Tudi sama je to vedela, zato nas je na ta trenutek dolgo pripravljala. Bog je dopustil, da je počasi ugašalo njeno življenje. Njeno srce, polno ljubezni, je začelo popuščati. V začetku ji tega ni bilo lahko sprejeti, veselila se je življenja. Življenje je vedno imela za največji Božji dar. Bila je še polna načrtov in želja, ki bi jih rada uresničila v dobro drugih. Tudi tokrat ni mislila nase, na srečanje z Očetom, ki si ga je v pogovoru večkrat želela, pač pa na to, kaj bi lahko še storila, da bi do konca izpolnila Božjo voljo. Vesela sem, da sem z njo lahko živela več kot štirideset let. Zlasti pa še, da sem smela biti ob njej noč in dan v zadnjih dveh mesecih njenega trpljenja, ko je pri polni zavesti počasi ugašala v času svojega umiranja. Na dan njenega pogreba so me nagovorile besede preroka Nehemije: Ta dan je svet Gospodu, našemu Bogu, ne žalujte in ne jokajte. Ta dan je svet našemu Gospodu, ne bodite žalostni, zakaj veselje v Gospodu je vaša moč (Neh, 8,9.10). Da, v Gospodu je naša moč. V Njem, ki mu je Angela izročila vse svoje življenje. Težko je opisati te poslednje trenutke. Nekako se mi je vse odkrivalo v novi luči. Skupnost, poslanstvo in njeno življenje. Vsaka Božja beseda me je globlje, na nek način na novo nagovorila. Včasih se mi je zdelo, da se je čas ustavil, da se že preliva v večnost. V vsem se je čutila ena sama svetloba in globok mir. Vrstili so se obiski ljudi, ki so jo želeli še enkrat videti in se ji zahvaliti za vse dobro, kar je storila zanje. Zase ni nikoli prosila Težko mi je bilo gledati, kako je trpela in pri polni zavesti počasi ugašala. Rekla sem ji, da vsi molimo, da bi ji Bog olajšal bolečine. Naj ga za to prosi tudi sama. Odgovorila mi je: Boga v svojem življenju zase nisem ničesar prosila. Tudi sedaj ga ne morem prositi. Vem, da me ima rad in da mi bo dal to, kar je zame najboljše. Mogoče pa še kdo drug tudi kaj potrebuje. Do konca življenja, do zadnjega diha, je mislila na druge in zanje skrbela, zlasti še za svoje otroke. Nikoli ni bila preutrujena, čeprav izmučena na smrt, da ne bi koga sprejela in našla zanj dobro besedo. Na dan smrti je zjutraj mirno zaspala v Gospodu. Njeno ime izraža njeno življenje. Bila je Angel, ki nam ga je Bog poslal, da nam razodeva njegovo ljubezen. Za vse smo ji zlasti njene duhovne hčere in sosestre globoko hvaležne. S hvaležnostjo naj omenim sožalne besede škofa Antona Stresa: Vašo ustanoviteljico, s. Angelo, je Gospod poklical k sebi, da jo nagradi za vse tisto, s čimer ga je na Zemlji slavila, ga častila in mu izkazovala dobroto in usmiljenje v osebi bolnih, invalidov in kakorkoli trpečih. Vem, za vas vse, ki vam je bila duhovna mati in vzornica, je bila to bolečina in hkrati preizkušnja, vendar sem prepričan, da s. Angela, ki je bila v življenju neštetokrat sama preizkušena že posreduje za vas vse, da bi se po vsaki izmed vas dobro delo, ki ga je začela ona, z Božjo pomočjo tudi nadaljevalo in se še vnaprej krepilo in razvijalo. Sestre Družine Kristusa Odrešenika se pridružujemo tej želji s prošnjo, naj prosi za nas, da bi mogle nadaljevati njeno delo in kot ona s svojim življenjem razodevati svetu Njegovo ljubezen. Že zdaj čutimo, da nas ni zapustila, temveč da na nov način ostaja z nami. V zadnjem letu svojega življenja nam je zapustila svoje pesmi z naslovom Štirje letni časi. To je njena življenjska pot duhovnega zorenja in darovanja. Tu bi omenila le eno kot njen odgovor na stisko in trpljenje človeštva. Črno nebo in od vetra razbičano morje! Krik brodolomcev v brez zvezdnato noč!   Spolzka telesa požrešnih volkov med deskami ladje razbite hlastajo za žrtvami morskih valov.   Kje je pomoč? donijo v noč klici obupni. Sredi valov, v objemu volkov, utihnejo v borbi brezupni.   Vsi čolni rešilni so v deske razbiti. Valovju morja le trama kljubujeta dva zbita v križ!   Posebno ljubezen je s. Angela čutila do Božje matere Marije. Že kot otrok se je izročila njenemu varstvu, njenemu varstvu pa je izročila tudi svojo skupnost. V Konstitucijah je zapisala: Mati Odrešenikova je na poseben način duhovna mati Družine Kristusa Odrešenika in vsake sestre. Vsaka sestra naj na svoj način goji prisrčno ljubezen do nje, ki je najpopolneje sodelovala pri odrešenju človeštva. Po njenem zgledu naj svojo voljo uskladi z Božjim načrtom in vztraja na svojem mestu pod odrešilnim križem. Njena posvetilna molitev, ki jo sestre molimo vsak dan, je popolna izročitev Gospodu po Marijinih rokah, izročitev vsega, kar smo, kar imamo, kar živimo in kar delamo.  Nesebična Gospodova služabnica Pater France Zupančič DJ, ki je skupnosti Družine Kristusa Odrešenika vsa leta stal ob strani s svojo duhovno oporo, se sestre Angele spominja: Moje prvo srečanje s sestro Angelo je bilo spomladi leta 1975. Skupaj s sestro Štefko Logarjevo me je prišla prosit, če bi prevzel vodstvo letnih duhovnih vaj za njihovo Družino. Sprejel sem. Duhovne vaje so bile v začetku avgusta. Celih osem dni. Tako se je začelo moje dolgoletno sodelovanje z to Družino - bodisi z duhovnimi vajami, kakor tudi z mesečnimi duhovnimi obnovami; te sem imel tudi za njihovo širšo družino, v katero so povezovale svoje sodelavke. Občudoval sem pogum, s katerim je sestra Angela po Božji spodbudi - o tem ne dvomim - ustanovila skupnost posvečenega življenja s tako velikimi zahtevami. Družinski vidik skupnosti je njena odprtost za ljudi z vsemi mogočimi potrebami. Od vsega začetka so Družini posebej bili pri srcu najpotrebnejši. Brez posebne Božje pomoči je kaj takega nemogoče uresničiti. In sestra Angela je to zares uresničevala. Ves čas, odkar sem jo spoznal, sem bil priča odprtosti njenega srca, s katero je sprejemala najprej svoje sestre v vsej njihovi različnosti, potem pa vse tiste, ki jim je nudila ne le hrano in streho nad glavo, ampak predvsem toplino svoje materinske ljubezni. Sebe je pri tem nesebično razdajala. Prava Odrešenikova podoba. Družina ne nosi zaman Odrešenikovega imena v svojem naslovu. S svojim služenjem je ves čas želela najpotrebnejšim pomagati ne le v telesnih, ampak tudi v duhovnih potrebah - jim pomagati na poti odrešenja. Ko sem vse to gledal, se nisem več čudil, da je v pravila svoje ustanove zapisala, da imajo sestre svoje mesto z Marijo pod križem. Samo tu je namreč mogoče črpati moč za takšno nesebično služenje. Tu je tudi najlepši vzor: Božji Sin in njegova Mati sta tu v najvišjem izrazu ljubezni. Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2006, mi je podarila svojo pesniško zbirko Štirje letni časi. Kot posvetilo je zapisala: Iskreno se zahvaljujem za vso pomoč in sodelovanje v Družini Kristusa Odrešenika in v mojem osebnem življenju. - Prosim za spomin v molitvi! - Angela Kotnik. Naj nam pri Gospodu izprosi podobno nesebično ljubezen! Angelca Kotnik je "kot orodje v božjih rokah" ustanoviteljica prve svetne ustanove na Slovenskem. Po božjem navdihu in vodstvu je ustanovi dala ime "Družina Kristusa Odrešenika" in s tem jedrnato označila njeno poslanstvo. Začetki te Družine segajo že v čas drugega vatikanskega koncila. Njena prva pravila je dne 12. 9. 1968 potrdil tedanji ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik. Svetna ustanova Družina Kristusa Odrešenika Kaj so svetne ustanove, ki jih je katoliška Cerkev uradno priznala že leta 1947 s konstitucijo ""Provida Mater Ecclesia""? Svetna ustanova je ustanova posvečenega življenja, v kateri si med svetom živeči verniki prizadevajo za popolnost v ljubezni in skušajo zlasti od znotraj prispevati k posvetitvi sveta (ZCP 710). Člani svetnih ustanov združujejo krščansko poklicanost s svetnim poklicem. To pomeni, da živijo evangeljske svete sredi in svojega poklicnega dela. Kristus Odrešenik, ki je apostole poklical "iz sveta in poslal v svet", podpira svoje učence tudi danes, da s svojo popolno posvetitvijo in izročitvijo Bogu pričujejo za nanj in njegov evangelij. S svojo navzočnostjo v svetu, zlasti v okolju, ki je odtujeno Cerkvi, hočejo izžarevati in izpričevati resnico, da se je troedini Bog v svoji neskončni ljubezni dal svojega Sina za odrešenje sveta (prim. Jn 3,16). Družina Kristusa Odrešenika raste prav iz tega središča. Današnji razdvojeni svet tako rekoč z Diogenovo svetilko išče človeka, človeka, ki bo prinesel rešitev, pokazal pravo smer ter smisel vsega prizadevanja. Angelca Kotnik je hotela biti takšna luč. Z neizmerno velikodušnostjo se je razdajala v služenju potrebnim in trpečim. Z materinsko ljubeznijo je skrbela za svojo družino in vse, ki so ji bili zaupani. Prihodnost Cerkve - in s tem človeštva - je v veliki meri odvisna od tega, ali se bodo našli ljudje, ki so pripravljeni živeti in oblikovati svet iz nezlomljive moči evangelija. V tem se razkriva pomen svetnih ustanov. Njihovi člani v hoji za Kristusom postajajo luč in kvas sveta; kot pšenično zrno padejo v zemljo in umrejo za življenje sveta. To storijo tako celovito, kakor nekdaj apostoli: poklicani so vse zapustiti in postaviti vse svoje življenje na Jezusovo osebo in nauk. Da, vse je odvisno od dvanajsterih in tistih, ki so iz njihove roke podedovali luč: vero - ne v uspeh, ampak v nepremagljivo moč božjega naročila. Uspeh ni ime za Boga (kakor je rekel Martin Buber); ime zanj je ogenj, tisti ogenj, katerega je Božji Sin vrgel na zemljo. Kako ne bi imel v današnji suši ničesar več použiti? Ali je mogoče uresničiti takšno sintezo popolne razpoložljivosti za Boga in nedeljene zavzetosti za svet? Morda prav v skromnih in skritih skupnosti ponovno za spet zasije smisel krščanskega življenja in delovanja v izvirni luči. Člani teh skupnosti namreč skušajo s svojo posvetitvijo Bogu uresničevati tisto, kar je storila Marija: brez pridržka se hočejo podariti Bogu in mu biti na voljo za njegove namene pri odreševanju sveta. Svetne ustanove sestavljajo most med Cerkvijo in svetom. So povezujoča sredina Cerkve med kleriki in redovniki ter laiki. Ne kažejo le bivanjske edinosti Cerkve, ampak tudi njeno trajno in najmodernejše poslanstvo v svetu. Hvaležni smo Bogu, da je v Cerkvi na Slovenskem poklical mater Angelco Kotnik in po njej podaril prvo svetno ustanovo pri nas, Družino Kristusa Odrešenika. Tone Štrukelj Do konca poslušna Svetemu Duhu Stiški opat, pater dr. Anton Nadrah, pa je o sestri Angeli zapisal še: Pri vsaki novi ustanovi v Cerkvi je pomemben ustanovitelj ali ustanoviteljica, ki je posebno živo orodje Svetega Duha. Zgodovina Cerkve na Slovenskem in morda tudi zgodovina vesoljne Cerkve bo gledala na s. Angelo kot na ustanoviteljico Družine Kristusa Odrešenika, ki je bila do konca poslušna Svetemu Duhu in njegovi volji. Čim bolj se bo ta Družina širila, širila tudi zunaj meja Slovenije, tem bolj bo rasel pomen s. Angele. Veliko ustanoviteljev in ustanoviteljic je doseglo čast oltarja. Prihodnost bo pokazala, ali bo ta čast doletela tudi s. Angelo Kotnik. Ustanova Družine Kristusa Odrešenika, in z njo njena ustanoviteljica, je pomembna posebej za Cerkev na Slovenskem, ker je 'naše gore list'. Skoraj vse druge ustanove so 'uvožene' od drugod, Družina Kristusa Odrešenika pa je zrasla na naši slovenski zemlji in bo morda kdaj bogatila vesoljno Cerkev. Prav gotovo je njena karizma prav posebno aktualna za današnji in jutrišnji dan, kajti človeške stiske se kljub naglemu napredku vedno bolj večajo. Zato lahko upamo, da se bodo tudi v prihodnosti našla dekleta, ki bodo posnemala pokojno sestro v junaški ljubezni do Boga in do pomoči potrebnega človeka. Poudarki Hotela nisem nič posebnega, hotela sem le izpolniti Božjo voljo. Sestra Angela je želela radikalno živeti po evangeliju med svetom, uresničevati s svojim življenjem Kristusovo odrešenjsko poslanstvo na Zemlji, najprej med sestrami, potem pa z drugimi ljudmi, s katerimi je nosila križ. Moč za to je s. Angela našla v zrenju Kristusa Odrešenika. To je največ - kakor je sama rekla - kar je lahko naredila za Cerkev: dosledno izpolnjevanje ljubezni do Boga in do bližnjega. Poudarek je bil na ljubezni do bližnjega. To, kar je delala sestra Angela, je neizmerno več, kot bi mogli pričakovati od kogarkoli, njeno razdajanje je daleč preseglo velikodušnost, ki jo običajno premoremo ljudje. Pokojna sestra Angela je vsem, ki smo jo poznali, s svojo tiho navzočnostjo postavljala vprašanje, kako živimo Jezusove besede: Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, brez doma sem bil in ste me sprejeli, nikogar nisem imel, ki bi mu kaj pomenil, in ste me vzeli za svojega. Sodobni učitelji življenja poudarjajo, kako pomembno je misliti predvsem nase, si vzeti čas zase. S. Angela pa tako rekoč ni imela več svojega življenja, svoje zasebnosti, svojega doma, odkoder bi občasno prihajala na drug kraj in naredila kaj dobrega za druge. S. Angela se je použila v drugih, vendar ne tako, da bi izgubila sebe, temveč tako, da je v tem darovanju našla sebe. Veličina človeka ni v delih, ki jih stori, pač pa v razpoložljivosti za Božjo voljo. Vaša najpogostejša prošnja je bila: Gospod, upodobi naše srce po svojem srcu. Življenje je vedno imela za največji Božji dar. Težko mi je bilo gledati, kako je trpela in pri polni zavesti počasi ugašala. Rekla sem ji, da vsi molimo, da bi ji Bog olajšal bolečine. Naj ga za to prosi tudi sama. Odgovorila mi je: Boga v svojem življenju zase nisem ničesar prosila. Tudi sedaj ga ne morem prositi. Vem, da me ima rad in da mi bo dal to, kar je zame najboljše. Mogoče pa še kdo drug tudi kaj potrebuje.https://dko.rkc.si/index.php/content/display/260