Svetna ustanova ali svetni institut ni redovniška ustanova, temveč ustanova posvečenega življenja sredi sveta, kjer si člani prizadevajo kot kvas vse prepojiti z evangeljskim duhom za krepitev in rast Kristusovega telesa.
Sociološko gledano so člani svetnih institutov svetni kristjani; v cerkvenopravnem smislu pa jih, če gledamo natančneje, ne moremo uvrščati niti med redovnike niti med laike, ali še več; Z vrnitvijo na novozavezno prakamenje ponazarjajo prostor, kjer se ločitev med redovnimi in svetnimi ljudmi še ni izvršila. Hans Urs von Balthasar pravi: Razlog za obstajanje svetnih institutov je v hoji za Kristusom sredi sveta. Hoditi hočejo za Kristusom v radikalnem smislu tako, kakor so bili apostoli poklicani, da zapustijo vse, in postavijo vse svoje življenje na Jezusovo osebo in njegov nauk.
Člani svetnih ustanov ali svetnih institutov združujejo krščansko poklicanost s svetnim poklicem. To pomeni, da živijo evangeljske svete sredi sveta in svojega poklicnega dela. Kristus Odrešenik, ki je apostole poklical iz sveta in poslal v svet, podpira svoje učence tudi danes, da s svojo popolno posvetitvijo in izročitvijo Bogu pričujejo zanj in za njegov evangelij. S svojo navzočnostjo v svetu, zlasti v okolju, ki je odtujeno Cerkvi, hočejo izžarevati in izpričevati resnico, da je troedini Bog v svoji neskončni ljubezni dal svojega Sina za odrešenje sveta (prim. Jn 3,16).
Prihodnost Cerkve - in s tem človeštva - je v veliki meri odvisna od tega, ali se bodo našli ljudje, ki so pripravljeni živeti in oblikovati svet iz nezlomljive moči evangelija. V tem se razkriva pomen svetnih ustanov. Njihovi člani v hoji za Kristusom postajajo luč in kvas sveta; kot pšenično zrno padejo v zemljo in umrejo za življenje sveta.
Ali je mogoče uresničiti takšno sintezo popolne razpoložljivosti za Boga in nedeljene zavzetosti za svet? Morda prav v skromnih in skritih skupnostih ponovno zasije smisel krščanskega življenja in delovanja v izvirni luči. Člani teh skupnosti namreč skušajo s svojo posvetitvijo Bogu uresničevati tisto, kar je storila Marija: brez pridržka se hočejo podariti Bogu in mu biti na voljo za njegove namene pri odreševanju sveta.
Svetne ustanove sestavljajo most med Cerkvijo in svetom. So povezujoča sredina Cerkve med kleriki in redovniki na eni strani ter laiki na drugi. Ne kažejo le bivanjske edinosti Cerkve, ampak tudi njeno trajno in najmodernejše poslanstvo v svetu.
Svetne institute je sprejel v Cerkev in kanonično potrdil papež Pij XII. leta 1947, pozneje pa tudi vatikanski koncil.
Družina Kristusa Odrešenika je prva takšna ustanova na Slovenskem. Njena ustanoviteljica je s. Angela Kotnik. Cerkev je to skupnost sprejela, saj je odgovorila na potrebe današnjega časa. Prva pravila Družine Kristusa Odrešenika, je potrdil nadškof Jože Pogačnik 12. 9. leta 1968. Leta 2000 pa je skupnost dobila svoj dokončni status, ko jo je takratni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode povzdignil v Svetni institut.
