Ime Družina Kristusa Odrešenika izraža zavest, da smo prav vsi ljudje Božji otroci in tako med seboj bratje in sestre. Zato je naše skupno življenje v hišah bolj podobno družinskemu kot pa samostanskemu življenju.

Ne živimo same, temveč v svoj dom sprejemamo ljudi, ki so v stiski in smo jim zmožne pomagati. Človeka, ki trpi in resnično potrebuje pomoč sprejmemo pod svojo streho in živimo z njim ter mu s svojo prisotnostjo stojimo ob strani.

Pri nas najdejo zavetje ljudje z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju, starejše in osamljene osebe, osebe s telesno ali duševno boleznijo, matere z otroki, ki so se znašle v stiski, otroci in mladi brez doma in brez staršev in otroci, za katere starši ne zmorejo skrbeti. Vsem, ki živijo v hiši, skušamo nuditi toplo družinsko okolje, k čemur pripomorejo skupna miza, medsebojna pomoč in skupna molitev, ki se je vsak lahko udeleži po lastni želji.

Družina med sestre sprejme tudi invalidne osebe, ki lahko preko izkustva lastne preizkušnje pomagajo drugim v raznih stiskah in svoje trpljenje skupaj z molitvami darujejo Bogu za odrešenje.

Zakaj smo se povezale v Družino?

Ne samo zato, ker je človek socialno bitje in potrebuje soljudi za rast in dopolnitev svoje osebnosti, ampak predvsem zato, ker imamo za svoj življenjski cilj isti veliki ideal, ki je Bog, življenje in delo za Boga, za Božje načrte.

Kristus je obljubil posebno dejavno navzočnost tistim, ki so zbrani v Njegovem imenu. V Njegovem imenu so zbrani tisti, ki hočejo hoditi za Njim in so pripravljeni sprejeti poslanstvo, ki jim ga daje Kristus.

Naša naloga je s svojim življenjem in delom, predvsem pa s svojo ljubeznijo soustvarjati prostor Božje navzočnosti v človeški družbi.

Mislimo, da je to mogoče samo na en način: živo, močno je treba verovati v Božjo ljubezen do nas in do vseh ljudi in na to ljubezen odgovarjati z ljubeznijo: biti ljubezen, ki odgovarja na Ljubezen. Naš poklic je: biti ljubezen.

Odgovarjati z ljubeznijo tudi takrat, ko ni vse tako, kot si želimo, ko gre marsikaj drugače, kot smo predvideli. Odgovarjati z ljubeznijo, nežno in predano ljubeznijo Bogu tudi, kadar je za nas Božja ljubezen težka, trda, naši pameti nerazumljiva, in odgovarjati z ljubeznijo ljudem, kadar nas rani njihova nehvaležnost, nerazumevanje, krivičnost, včasih prav zloba in morda še kaj hujšega. (p. Kolbe)

Ta ljubezen zahteva od nas veliko širine in velikodušno pristne dobrohotnosti do posameznikov in do skupin.

Sestre živimo v manjših skupnostih po tri in več sester. Ideal je sestrinsko življenje v skupnem stanovanju oziroma skupni hiši.

Nekatere sestre živijo v ločenih stanovanjih vsaka zase. Te se večkrat srečajo z ostalimi sestrami pri skupni molitvi, duhovnih obnovah, pogovorih in razvedrilu. S sestrami, ki živijo oddaljene in same, se vzdržujejo stiki z obiski in pogostim dopisovanjem.