Angelca Kotnik je "kot orodje v božjih rokah" ustanoviteljica prve svetne ustanove na Slovenskem. Po božjem navdihu in vodstvu je ustanovi dala ime "Družina Kristusa Odrešenika" in s tem jedrnato označila njeno poslanstvo. Začetki te Družine segajo že v čas drugega vatikanskega koncila. Njena prva pravila je dne 12. 9. 1968 potrdil tedanji ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik.

Kaj so svetne ustanove, ki jih je katoliška Cerkev uradno priznala že leta 1947 s konstitucijo ""Provida Mater Ecclesia""? Svetna ustanova je ustanova posvečenega življenja, v kateri si med svetom živeči verniki prizadevajo za popolnost v ljubezni in skušajo zlasti od znotraj prispevati k posvetitvi sveta (ZCP 710).

Člani svetnih ustanov združujejo krščansko poklicanost s svetnim poklicem. To pomeni, da živijo evangeljske svete sredi in svojega poklicnega dela. Kristus Odrešenik, ki je apostole poklical "iz sveta in poslal v svet", podpira svoje učence tudi danes, da s svojo popolno posvetitvijo in izročitvijo Bogu pričujejo za nanj in njegov evangelij. S svojo navzočnostjo v svetu, zlasti v okolju, ki je odtujeno Cerkvi, hočejo izžarevati in izpričevati resnico, da se je troedini Bog v svoji neskončni ljubezni dal svojega Sina za odrešenje sveta (prim. Jn 3,16). Družina Kristusa Odrešenika raste prav iz tega središča.

Današnji razdvojeni svet tako rekoč z Diogenovo svetilko išče človeka, človeka, ki bo prinesel rešitev, pokazal pravo smer ter smisel vsega prizadevanja. Angelca Kotnik je hotela biti takšna luč. Z neizmerno velikodušnostjo se je razdajala v služenju potrebnim in trpečim. Z materinsko ljubeznijo je skrbela za svojo družino in vse, ki so ji bili zaupani. Prihodnost Cerkve €“ in s tem človeštva €“ je v veliki meri odvisna od tega, ali se bodo našli ljudje, ki so pripravljeni živeti in oblikovati svet iz nezlomljive moči evangelija. V tem se razkriva pomen svetnih ustanov. Njihovi člani v hoji za Kristusom postajajo luč in kvas sveta; kot pšenično zrno padejo v zemljo in umrejo za življenje sveta. To storijo tako celovito, kakor nekdaj apostoli: poklicani so vse zapustiti in postaviti vse svoje življenje na Jezusovo osebo in nauk. Da, vse je odvisno od dvanajsterih in tistih, ki so iz njihove roke podedovali luč: vero €“ ne v uspeh, ampak v nepremagljivo moč božjega naročila. Uspeh ni ime za Boga (kakor je rekel Martin Buber); ime zanj je ogenj, tisti ogenj, katerega je Božji Sin vrgel na zemljo. Kako ne bi imel v današnji suši ničesar več použiti?

Ali je mogoče uresničiti takšno sintezo popolne razpoložljivosti za Boga in nedeljene zavzetosti za svet? Morda prav v skromnih in skritih skupnosti ponovno za spet zasije smisel krščanskega življenja in delovanja v izvirni luči. Člani teh skupnosti namreč skušajo s svojo posvetitvijo Bogu uresničevati tisto, kar je storila Marija: brez pridržka se hočejo podariti Bogu in mu biti na voljo za njegove namene pri odreševanju sveta.

Svetne ustanove sestavljajo most med Cerkvijo in svetom. So povezujoča sredina Cerkve med kleriki in redovniki ter laiki. Ne kažejo le bivanjske edinosti Cerkve, ampak tudi njeno trajno in najmodernejše poslanstvo v svetu.

Hvaležni smo Bogu, da je v Cerkvi na Slovenskem poklical mater Angelco Kotnik in po njej podaril prvo svetno ustanovo pri nas, Družino Kristusa Odrešenika.

Tone Štrukelj

Stiški opat, pater dr. Anton Nadrah, pa je o sestri Angeli zapisal še:

Pri vsaki novi ustanovi v Cerkvi je pomemben ustanovitelj ali ustanoviteljica, ki je posebno živo orodje Svetega Duha. Zgodovina Cerkve na Slovenskem in morda tudi zgodovina vesoljne Cerkve bo gledala na s. Angelo kot na ustanoviteljico Družine Kristusa Odrešenika, ki je bila do konca poslušna Svetemu Duhu in njegovi volji. Čim bolj se bo ta Družina širila, širila tudi zunaj meja Slovenije, tem bolj bo rasel pomen s. Angele. Veliko ustanoviteljev in ustanoviteljic je doseglo čast oltarja. Prihodnost bo pokazala, ali bo ta čast doletela tudi s. Angelo Kotnik. Ustanova Družine Kristusa Odrešenika, in z njo njena ustanoviteljica, je pomembna posebej za Cerkev na Slovenskem, ker je 'naše gore list'. Skoraj vse druge ustanove so 'uvožene' od drugod, Družina Kristusa Odrešenika pa je zrasla na naši slovenski zemlji in bo morda kdaj bogatila vesoljno Cerkev. Prav gotovo je njena karizma prav posebno aktualna za današnji in jutrišnji dan, kajti človeške stiske se kljub naglemu napredku vedno bolj večajo. Zato lahko upamo, da se bodo tudi v prihodnosti našla dekleta, ki bodo posnemala pokojno sestro v junaški ljubezni do Boga in do pomoči potrebnega človeka.

Hotela nisem nič posebnega, hotela sem le izpolniti Božjo voljo.

Sestra Angela je želela radikalno živeti po evangeliju med svetom, uresničevati s svojim življenjem Kristusovo odrešenjsko poslanstvo na Zemlji, najprej med sestrami, potem pa z drugimi ljudmi, s katerimi je nosila križ. Moč za to je s. Angela našla v zrenju Kristusa Odrešenika. To je največ €“ kakor je sama rekla €“ kar je lahko naredila za Cerkev: dosledno izpolnjevanje ljubezni do Boga in do bližnjega. Poudarek je bil na ljubezni do bližnjega.

To, kar je delala sestra Angela, je neizmerno več, kot bi mogli pričakovati od kogarkoli, njeno razdajanje je daleč preseglo velikodušnost, ki jo običajno premoremo ljudje. Pokojna sestra Angela je vsem, ki smo jo poznali, s svojo tiho navzočnostjo postavljala vprašanje, kako živimo Jezusove besede: Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, brez doma sem bil in ste me sprejeli, nikogar nisem imel, ki bi mu kaj pomenil, in ste me vzeli za svojega.

Sodobni učitelji življenja poudarjajo, kako pomembno je misliti predvsem nase, si vzeti čas zase. S. Angela pa tako rekoč ni imela več svojega življenja, svoje zasebnosti, svojega doma, odkoder bi občasno prihajala na drug kraj in naredila kaj dobrega za druge. S. Angela se je použila v drugih, vendar ne tako, da bi izgubila sebe, temveč tako, da je v tem darovanju našla sebe.

Veličina človeka ni v delih, ki jih stori, pač pa v razpoložljivosti za Božjo voljo.

Vaša najpogostejša prošnja je bila: Gospod, upodobi naše srce po svojem srcu.

Življenje je vedno imela za največji Božji dar.

Težko mi je bilo gledati, kako je trpela in pri polni zavesti počasi ugašala. Rekla sem ji, da vsi molimo, da bi ji Bog olajšal bolečine. Naj ga za to prosi tudi sama. Odgovorila mi je: Boga v svojem življenju zase nisem ničesar prosila. Tudi sedaj ga ne morem prositi. Vem, da me ima rad in da mi bo dal to, kar je zame najboljše. Mogoče pa še kdo drug tudi kaj potrebuje.