V zadnjem letu svojega življenja je s. Angelca zapustila zbirko svojih pesmi Štirje letni časi. Sama pravi takole: »To je kratek prerez moje duhovne poti.« Razdeljene so v štiri oddelke, tako kot so nastajale: v mladosti, v zrelem času, v jeseni in ob koncu življenja.
ŠTIRJE LETNI ČASI
Če Bog nekoga kliče:
»Hodi za menoj!«
pripravljen mora biti
na krvavi znoj.
Kot kri združuje dušo in telo,
krogotok ljubezni
veže zemljo in nebo.
POMLAD
Moja mati
Preprosta kmečka žena,
bistra, ne učena,
bila je moja mama.
Ni mnogo me učila,
je malo govorila.
Ljubezni njene žar otrokom bil je dar,
saj vse nas je ljubila.
In iz ljubezni njene,
iz njenega srca
sem Božjo radost pila.
Z nebes se Mati je sklonila
Z nebes se Mati je sklonila,
se v sanjah duše dotaknila,
poznala stisko je srca.
»Ne žali mojega več Sina!«
Ukaz in prošnjo je spojila,
ki me pretresla je do dna.
S smehljajem se je poslovila.
Gotovost v Duši je pustila:
prejela bom pomoč z neba!
Zemljo noč hladna
Zemljo noč hladna
že v plašč svoj zagrinja,
zvezde v krasoti prelestni žare,
moje srce pa se Tebe spominja,
Tebe, ki Stvarnik lepote si vse.
Drevesni vrhovi
šumljajo skrivnostno,
kot da bojijo motiti se mir,
moje srce pa Ti poje radostno
hvalo in slavo v ta tihi večer!
Tudi če majhno je moje srce
Tudi če majhno je moje srce,
vendar želi te objeti,
a Tvoja ljubezen je kot ocean,
kako bi jo mogla zajeti?
Ne zliva se morje v potoke in reke,
temveč sprejema jih vase,
tako tudi moje srce hrepeneče
želi potopiti se Vate.
V tebi živim naj,
trpim, veselim se,
v Tebi naj ljubim
vse sestre in brate.
Jutranje sonce toplo pozdravlja
Jutranje sonce toplo pozdravlja,
zemlja se zbuja, veselo oznanja:
novo življenje že klije povsod!
Vse veseli se, vriska in poje,
v biserni rosi se trava iskri,
voda v potoku prek kamenja skače
in razposajeno žarke lovi.
Kamor – okoli pogled svoj usmerjam,
Tvoje lepote zagledam odsev,
kjer se dotaknem iskre življenja,
tvoje dobrote zaslišim odmev,
življenje, lepota je dar Tvojih rok,
sreče prevzeta duša Ti kliče:
»Molim, slavim Te in ljubim, moj Bog!«
Večni in mogočni Bog
Večni in mogočni Bog,
ki vidiš vse,
kar je bilo, kar je in bo,
ki v svoji roki vse držiš,
ki vodiš vse,
darujem Ti, kar Tvoje je:
srce, razum, darove vse.
Ne, kakor da imeti nočem,
z darovi le služiti hočem,
orodje dajem v Tvojo dlan.
Volji tvoji se upreti
pomeni, samega se streti,
kar hočeš, vedno se zgodi.
A mene Tvoja moč ne plaši,
ljubezen Tvoja me privlači
in strah, da streš v prah
uporno stvar, me ne skrbi.
Ne iz strahu, moj Bog in Oče,
Tvoj otrok iz ljubezni hoče
ves biti Tvoji volji vdan.
Ko pred Teboj, moj Bog
Ko pred Teboj, moj Bog,
z vso vnemo zatrjujem,
da ljubim te iskreno,
da vsa se Ti darujem,
z bridkostjo se zavedam,
kako je dar moj beden,
s sebičnostjo umazan,
z napuhom ves predan,
kako je večkrat prazna
beseda govorjena,
zanikana v dejanju,
le v čustvu porojena.
In vem, da prošnja moja
je le žalitev Zate,
če sebe Ti ponujam
in dar se imenujem.
Predrznost mi oprosti,
dovoli mi služiti
in Tvoji se svetosti
hvaležno pokloniti.
Pred Tabo, Bog moj
Pred Tabo, Bog moj,
brez besed,
brez misli vsake,
prazne duše,
ožgana bilka sredi suše,
brez cvetov nežnih,
brez sadov,
kot suha slama.
V svoji bedi
oko proseče dvigam k Tebi:
naj me Tvoj Božji plamen vname,
naj v Tvojem ognju zažarim.
V ljubezni Tvoji naj zgorim.
POLETJE
Vulkan sem
Vulkan sem!
Legija mi je ime!
Sprostila silo bi pekočo,
izbruhala bi lavo vročo.
Vse v meni vre!
In ogenj staplja strašne sile,
ki kljujejo, hoteč na plan.
Bo li oklep dovolj močan?
Nikar ne služi
Nikar ne služi!
Satan mi šepeče.
Jaz ti oblast kraljevsko dam!
Ves svet ti položim pred noge,
če hočeš, služim ti še sam!
Nikar ne služi!
Ne žrtvuj!
Ljubezen je utvara, zmota,
teptana in poniževana.
Brez sadov
končala bodo tvoja pota.
Ne upaj
in ne zidaj si gradov v oblake.
Glej, idealom tvojim
svet se smeje,
da le neumna si brez meje,
vsi vedo, a da trpiš,
komu mar za to?
Nikar ne služi!
Meni se pridruži
in kraljuj z menoj!
Ovenčam te s častjo in slavo,
ti v svetu najdem mesto pravo
in zadovoljna boš.
Nekje globoko misel živa
kot balzam mehko se razliva:
»Ostanem zvesta ti, Gospod!
Vso večnost raje dekla Tvoja
kot pa kraljica kralja zmot!«
Kot da nikdar sonce ni sijalo
Kot da nikdar sonce ni sijalo
ugasnil je spomin na srečne dni.
Kot da ljubezni ni poznalo,
srce s sovraštvom se bori.
Moj Bog! Ne Ti, vem,
Satan ga je zasejal.
Njegovo zrno sad rodi
in boli.
A hočem, da srce bo moje Tvoja njiva,
in prosim, da bi Ti oral.
Naj brazda bo globoka,
naj bo živa,
v njo svoje seme boš vsejal.
Naj raste,
naj bo žetev Tvoja.
Do kraja naj izniči se srce,
a le za Te!
Zašla sem
Zašla sem
in več poti ne vidim!
Krvavih nog
se trudno plazim po puščavi.
Klici na pomoč
se zgubljajo v daljavi.
Noči temne
ne razveseli me blisk ne en
in molk grozljiv,
ki v noč strahov se zliva,
prekinja le
pošasten smeh hijen.
Ne bo miru
Ne bo miru,
dokler hudičev sto
se za oblast bori,
dokler edino Ti
ne boš zavladal
v duši moji!
O težki boji
in skeleče rane!
Ne z mečem, z ognjem so zadane
kot odsvit pekla.
Ni kraj gorja!
A bednega srca
le ena želja je iskrena:
»Naj zate sem, moj Bog, rojena!«
Veselo in sončno nebo
Veselo in sončno nebo
počasi zagrinjajo megle.
Otožen postaja dan
in zrak je težak.
Ni dan kakor vsak,
v katerem oblaki zakrijejo sonce.
Ozračje postaja grozeče,
meglena zavesa mi dušo ovija v temo.
Nekje iz globine težko
se k zavesti preliva spoznanje:
le čisti darovi lahko
se dado na oltar v žrtvovanje.
O Bog!
O Bog!
Glej stisko mojega srca!
Vendar ne prosim,
bolečin ga reši!
Le v njem ostani
kralj in gospodar,
le to dovoli:
naj sem Tvoja stvar.
Gospod, Ti veš
Gospod,
Ti veš, kako mi je hudo!
Ti veš,
da niso moje misli zle,
ki dan za dnevom
mučijo srce.
Ti veš,
kako po Tebi hrepenim,
kako ljubezni Tvoje si želim!
Usliši me!
Ko vase svoj pogled uprem
Ko vase svoj pogled uprem,
oči zapiram v smrtnem strahu.
Gnus zbuja mi,
kar v sebi zrem.
O, Bog,
klečim pred Tabo v prahu:
»Skrij svojim svetim me očem!«
V otroški sem radosti
V otroški sem radosti
se vsega veselila,
s stvarstvom vsem, z naravo
sem Boga slavila.
In ko življenje kmalu
trnje je pognalo,
ostre sem vbodljaje
komajda čutila.
Potem pa kar naenkrat
viharna noč nastane.
Vrtinčast veter tuli,
me v svojo igro vzame.
Nikjer ni več opore,
nikjer ni pomoči,
ničesar več ne vidim,
a Nekdo me drži.
JESEN
Potihnil je vihar
Potihnil je vihar!
In mavrica je zasijala
na neba modrini,
golob miru
zaplaval je v nižini
in oljčno vejico
prinesel v dar!
Svet milosti in greha
Svet milosti in greha
poln nasprotij.
Poln skladnosti nerazumljive.
Svet upanja in groze nepojmljive.
V strahu se te veselim
in svet duha,
dobrote poln in zla.
Gospod, vem, kaj je pekel!
Gospod, vem, kaj je pekel!
Okusila sem njegovo strahoto.
Sovraštvo je, divje in neugnano,
sovraštvo, ki bi Te vrglo s prestola,
zdrobilo Te v nič,
sovraštvo,
ki sonce spreminja v noč,
a je tako nebogljeno,
ko je uperjeno Vate.
Gospod, vem, kaj je pekel!
Napuh je, ki hoče nadvladati Tebe,
a vsak hip bolj beden
pada v nič.
Vso dušo kot ogenj zajame,
strasti najbolj podle razvname,
a ve, da le pena je, pena in nič.
Gospod, vem, kaj je pekel!
Spoznanje je Tvoje moči
in upor Tvoji volji.
Spoznanje nemoči in ničnosti svoje
in bes onemogel,
ker Si to, kar Si.
Gospod, vem, kaj je pekel!
Njegovo strahoto okusiti dal si,
a peklu prepustil me nisi.
Kako sem zdaj srečna, da Ti si!
Kako veselim se ničnosti svoje!
Ljubeče in tople roke so Tvoje …
Gledam Te!
Gledam Te!
Med nebom in zemljo razpet
brez plašča si,
le z ranami odet.
In trnjev venec glavo Ti ovija.
Kri lije Ti iz rok in nog
in kri polzi po licu bledem.
Oči zapira bolečina,
vendar razpet na križu moliš,
naj Oče sprejme žrtev Sina.
Gledam Te, moj Bog, in vem,
kak je moj delež v žrtvi Tvoji,
in ko Te skozi solze zrem,
peko me bridko grehi moji.
V najtežji uri svojega življenja
V najtežji uri svojega življenja
iz žene si postala Mati.
V uri bridkega trpljenja,
ko je umiral Bog, Tvoj Sin,
njegova kri življenje daje
ob kriku Tvojih bolečin.
Skrivnost nerazumljiva, strašna!
Vse stvarstvo se ob njej zamaje,
neskončnost Božja se poruši,
vsa majhna v last stvarem se daje.
Po tebi, ki si močna žena,
je v Bogu zemlja prerojena.
Z Bogom si eno v ljubezni postala
Z Bogom si eno v ljubezni postala,
a Bog se na križu daruje.
Ljubezni je lastno,
da v žrtev se daje,
da sama svoj meč si izkuje.
Pogumno, o Mati,
pod križem si stala,
a Tvoje srce je na križu razpeto.
Z Božjo si Žrtvijo eno postala,
z njo se spojila v daritev si sveto!
Ko z vero gledam Tvoje življenje
Ko z vero gledam Tvoje življenje,
ko premišljujem Tvoje trpljenje
in opazujem Tvoje ravnanje,
se v duši rojeva globoko spoznanje:
Ti nisi le ljubil, ljubiti učil,
Ti si Ljubezen bil!
Kako je lahko lepo govoriti.
Lahko in prijetno ljubezen učiti,
včasih sposobni celo smo ljubiti,
a biti ljubezen presega moči,
to Božjo sposobnost imel si le Ti!
Težko je razliko v besede zajeti,
a duša jo čuti, srce jo zazna, zato si edini, ki more spolniti
teženje srca in teženje duha.
Ljubezni hočem, ne daritve
Ljubezni hočem, ne daritve,
po preroku si dejal.
Ne jem mesa,
krvi ne pijem,
želim si le tvoj dar srca.
Božanstvo svoje sem izničil,
postal sem majhen kakor ti.
Tako sem prvi uresničil,
kar ljubezen vse uči:
tako se med seboj ljubite,
tako drug z drugim potrpite,
drug za drugega živite,
kakor jaz sem zgled vam dal.
Ljubezen z žrtvami se hrani,
vendar sta to dve stvari:
žrtev sama ni ljubezen,
ljubezni pa brez žrtve ni.
Črno nebo
Črno nebo
in od vetra razbičano morje!
Krik brodolomcev
v brezzvezdnato noč!
Spolzka telesa
požrešnih volkov
med deskami ladje razbite
hlastajo za žrtvami morskih valov.
»Kje je pomoč?«
donijo v noč klici obupni.
Sredi valov,
v objemu volkov,
utihnejo v borbi brezupni.
Vsi čolni rešilni
so v deske razbiti.
Valovanju morja
le trama kljubujeta dva,
zbita v križ.
V mislih se rojeva
V mislih se rojeva
ljubezen in sovraštvo.
Vzemi jih na vajeti,
vodi jih k modrosti,
če uzdo popustiš,
te peljejo k norosti.
Bog čudovito ustvaril je svet
Bog čudovito ustvaril je svet,
vanj je postavil človeka,
da služi in vlada.
Ljubezen je služba,
v tej službi je moč,
ki stvarstvo nadvlada.
Vse, kar vidijo oči
Vse, kar vidijo oči,
v svetlobi sončni svoj izraz dobi.
Obliko, barvo in lepoto.
Če pa ugasne sonca žar,
stvari zgubijo ves svoj čar,
v temi jih videti več ni.
Enako v srcu se godi:
če ga ljubezen napolnjuje,
življenje srečno oblikuje
dobrote polno in lepote,
če pa v sebičnosti je zavito,
vse lepo mu ostane skrito.
Ne sodi
Ne sodi,
da uideš sodbi,
prisodi
drugim čast pošteno!
Presodi,
če je tvoja mera prava!
Obsodi
misel zgrešeno,
ki po tvoji glavi blodi.
ZIMA
Počasen, utrujen korak
Počasen, utrujen
postal je korak,
iskriva so leta za mano.
Ideje še žive,
zavite so v mrak,
jih strah je
stopiti na plano.
Ko zrem nazaj
Ko zrem nazaj
v viharni čas,
se zdi mi zdaj,
da je tedaj
zorel moj klas.
Zdaj mirno vse je
in puščobno.
Ni bojev več
in ne moči.
Zdaj se mi zdi,
da sem kot slama,
ki trohni.
Želim si zdaj,
da mogla vsaj
bi biti slama,
ki gnoji.
Plamen mladostne ljubezni
Plamen mladostne ljubezni
duši je vtisnil spomin
sreče in Tvoje miline.
Takrat iz Tvoje bližine
ves svet sem sprejela v objem
in kamor pogled sem uprla,
le Tebe sem videla v njem.
Oči so zdaj motne postale,
pogosto te iščem zaman,
v duši je hlad in praznina,
ničesar ni, razen spomina
na srečo, ko bil si z menoj,
in hrepenenja, da zopet bi mogla
kot nekdaj hoditi s Teboj!
A pot ni več jasna
in tudi ne gladka.
V kamenje na stezi se noga spotika,
ob stezi pa trnje in cvetje zamika,
da se ustavi pogled mi na njem,
korak upočasni, a cilj se odmika.
Vem, kje me čakaš
rok razprostrtih!
Ni strah me! Moči le zmanjkuje!
Poživi spet v meni ogenj ljubezni,
ki moč podeljuje, ogreje srce,
oči razbistri,
da videla spet bom,
povsod si le Ti!
Ko gledala sem leta pred seboj
Ko gledala sem leta pred seboj,
se konec zdel je silno daleč
in neresničen, kot privid:
dovolj je časa za načrte, upe,
za dejanja in snovanja
sebi in človeštvu v prid.
Ko gledam leta za seboj,
so skrčena na kratke dni:
dogodke, delo, radost, bol, skrbi,
spomin v trenutku obnovi,
kot da med njimi časa ni.
Je čas in časa ni!
Vse se sedaj godi!
Kar je bilo, ni več,
kar bo, še ni,
le ta trenutek se živi,
a v zaporedju teh trenutkov
sedanjost večna se rodi.
Pričakujem Tvoj prihod
Pričakujem Tvoj prihod,
ki se ga veselim
in ki se bojim!
Vem, da si ljubeče
in usmiljeno srce,
a vem, da del ljubezni
pravičnost sveta je.
Ko v svetlobi Tvoji
sama sebe zrem,
se v duši strah poraja,
kako naj k Tebi grem?
Podaril si v življenju
mnogo mi darov,
a v srcu obrodili
le malo so sadov.
Ljubezen ohladile
posvetne so skrbi,
ker nisem dopustila,
da jih rešuješ Ti.
Zdaj praznih rok Te čakam,
praznega srca,
v pozdrav lahko ponudim
le praznega duha.
Komu hitim naproti?
Komu hitim naproti?
Gospodarju, ki ob koncu dneva
radodarno plačo daje?
Gospodarju, ki zahteva
vsaj obresti posojila,
ali kralju, kjer so važna
primerna oblačila?
Ne!
Pastirju grem naproti,
ki s trnja ovco sname
in jo na rame vzame
in skupaj z Njim k Očetu,
ki s hrepenenjem čaka,
kdaj nehvaležni otrok
v Njegov objem se vrne
in brez očitkov srečen
v plašč usmiljene ljubezni!
Za življenje Oče, hvala!
Za življenje Oče, hvala!
Za sreče čas in čas temine.
Vedno si ob meni hodil,
korake moje Ti si vodil.
Če kdaj skrenila sem s poti,
ljubeče si prišel naproti.
Za vse, moj Oče, srčna hvala.
Ko obračun bo treba dati,
Očeta ni se treba bati.
Dolgove moje poravnal boš,
z menoj usmiljeno ravnal boš.
Očistil boš srce navlake,
iz sužnosti me reši vsake.
Kar sem v življenju zamudila,
bo Tvoja milost dopolnila.
Vse svoje drage Ti izročam,
saj Ti jih ljubiš bolj kot jaz,
naj Tvoja jih ljubezen vodi,
daj videti jim svoj obraz.
OTROŠKE
Molitev mlade matere
Gospod,
naj Tebi posvečen
bo plod ljubezni,
ki pod srcem rahlo je utripati začel.
Ti sprejmi v varstvo svoje
ga, mogočno
ga vodi na življenja poti
z roko močno.
Bojevnik Tvoj naj bo
in Ti njegov voditelj.
Pogum mu vlij,
da strah ne bo ga boja,
da vedno zvest bo stal na Tvoji strani
in pred sovražnikom
Ti sam ga brani,
da zate dušo in srce ohrani.
Gospod,
usliši prošnjo matere ljubeče,
ki še pod srcem nosi svoj zaklad
in v strahu čaka izpolnitev nad.
Naj moj otrok bo tvoj ponos
in radost Tvoja,
a bo naj tudi sladka sreča moja,
če v skladu to
z načrtom Tvojim je Gospod.
Če ne,
prav rada se odrečem sreči svoji,
samo da srečni bodo ljubi moji
in zadovoljen Ti, moj Bog!
Moj sin
Ambrož
je poreden mali mož.
Kjer le more, rad nagaja.
Vsako jutro zgodaj vstaja
in je siten, ko gre spat.
Mamice ne uboga rad.
Kadar je moliti treba,
je ves truden in zaspan,
ko pa v posteljo se spravi,
je kot škratek neugnan.
Otroška modrost
Sinku v glavico ne gre,
da bi en Bog ustvaril svet
in vse, kar male vidijo oči.
»Mamica, poglej, kako nebo
od zvezd žari,
kako je sonce čudovito,
svet, kako je lep,
in misliš ti,
da res en sam je to naredil,
sam, brez pomoči?
Veš, mama,
biti morata vsaj dva,
eden dela, drug drži!«
Otroška kritika
Ko sinko prvo pridigo je slišal,
z obrazkom resnim se obrne k meni:
»Gospod predolgo govori,« mi reče.
»Jaz to ljudem drugače bi sporočil.
Na prižnico bi stopil,
hvaljen Jezus, bi pozdravil,
potem takole bi naročil:
"Bodite pridni,
radi se imejte,
lepo molite
in brž domov pojdite!
Amen!"«
Črni pajek
Črni pajek mrežo plete,
rad ujel bi Ano v njo.
Mama pride, metlo vzame,
da nažene pajka z njo.
»Bejži bejži črni pajek,
da te mama ne dobi!«
Pajek se zelo prestraši,
skoči s stene in zbeži.
Ana mami se nasmeje:
»Pa ti pajek je ušel!
Pusti ga, naj mrežo plete,
tudi on bi rad živel!«
»Dobro, dobro, punčka moja,
pa naj pajek še živi,
a če te na lička piči,
tiho bodi in ne kriči:
Mama, mama, joj, boli!«
Mama, lačna!
»Mama, lačna!
Daj mi kruha!
Joj, kako ta kruh je suh!
Kruh namaži, daj salamo
in ne bodi tak skopuh!«
»Srčno rada, punčka moja,
a ti se preveč rediš.
Tretja ti že raste brada
in trebušček je balonček,
saj še v zrak mi odletiš!«
»Nič ne boj se, draga mama,
da ti punčka odleti.
Rajši kar na tleh ostanem
in sedim, se sploh ne ganem,
če se še tako mudi!«
Ti loviš
»Jaz bežim,
ti loviš!«
»Kaj dobim,
če te ulovim?«
»Vesel nasmeh,
žareče očke,
ki na glas ti povedo,
da mi pri tebi je lepo!«
